Religiologijski Istraživački Centar

Nastopi Beograjskega nadškofa in metropolita Franca Perka v srbskih tiskanih medijih

Maja Kaninska
Teološka fakulteta
PhD religiologija
Ljubljana

Znanstveni posvet o Francu Grivcu in Francu Perku na Teološkoj fakulteti v Ljubljani

Profesorja dr. Franca Perka je za beograjskega nadškofa imenoval papež Janez Pavel II. 16. decembra leta 1986. Istega leta je papež ustanovil Beograjsko metropolijo, ki ji pripadata škofiji v Subotici in Zrenjaninu in Perka imenoval za metropolita. Po razpadu Jugoslavije – leta 2001 – pa je Sveta stolica na področju Srbije, Kosova, Črne gore in Makedonije ustanovila Mednarodno škofovsko konferenco svetih bratov Cirila in Metoda, in za njenega predsednika imenovala nadškofa Perka. Službo v Beogradu je opravljal do upokojitve leta 2001.

Papeževo odločitev za to imenovanje je profesor Perko sprejel s pomisleki,ker je menil, da obstajajo za to službo primernejši ljudje. V pismu svetemu očetu je na končno vendarle zapisal: ”V primeru, da ostanete pri tej odločitvi, jaz svojemu prijatelju Jezusu ne morem reči ne.”

V svojem prispevku bom nanizala le nekaj značilnih izjav nadškofa Perka, ki jih je podal pretežno v intervjujih v srbskih medijih. Dosti teže pa je ugotavljati, kako so srbski mediji pisali o njem in njegovem delovanju. Na splošno velja, da mu novinarji in javno mnenje niso bili naklonjeni. Ob njegovem imenovanju so se namreč pričela težka leta razpadanja Jugoslavije. Zagovorniki Velike Srbije so za razpad krivili predvsem Slovenijo in Vatikan. Za katoličane in za katoliškega nadškofata leta niso bila lahka. Kasneje je o teh letih izjavil: »Bili smo tarča najrazličnejših napadov.« Šele v času kosovske krize in bombardiranja Srbije leta 1999 so napadi prenehali, tudi zato, ker je papež Janez Pavel II. javno nasprotoval temu bombardiranju. (2006, 3).

V Perkovi zapuščini na Teološki fakulteti v Ljubljani so ohranjeni številni intervjuji in članki iz srbskih medijev, ki so pisali o njem. To kaže, da so se novinarji radi obračali nanj, hkrati pa so bili do njega zelo kritični. V članku Srbska pravoslavna Cerkev iz slovenske perspektiveiz leta 2002 je zapisal, da so njegove izjave pogosto napadali (2002, 243).

Marca 1994 je nadškof Perko za tednik Družino takole opisal stike z mediji v Srbiji: ”Teh stikov je veliko. Ne mine teden, da se ne bi pri meni oglasilo nekaj novinarjev. Žal pa nimam drugih sposobnih katoličanov ali duhovnikov, ki bi znali nastopati v sredstvih obveščanja. Možnosti, da se prek njih prikaže stališče katoliške Cerkve, bi bilo več. Tako bi se vsaj malo stajal led. Drži pa tudi, da nam ne verjamejo. Navadno nas imajo za “plačance Vatikana” in mislijo, da od tam prejemamo denarno in vso drugo pomoč. Ne morejo mi verjeti, da nisem prejel od Vatikana v sedmih letih niti prebite pare, nasprotno, tudi naša škofija mora oddajati prispevke za misijone, za Petrov novčič, za sveto deželo. Ti prispevki so sicer majhni, toda “finančni promet” ne gre iz Vatikana v našo škofijo, ampak v neki meri obratno. Polno je predsodkov o bogastvu Vatikana, ki ga ta uporablja “za uničenje pravoslavja”. (Družina, marca 1994).

Ob pregledu srbskih tiskanih medijev ugotovimo, da je nadškof Perko v Srbiji in srbskih medijah veljal za markantno osebnost. Poleg svojih obveznosti v nadškofiji je moral vedno znova zagovarjati svoja stališča pred javnostjo. Njegovo navzočnost v tiskanih medijih zaznamujejo tri značilnosti.Prvič, spremljamo lahko široko paleto vprašanj, ki so se nanašala na duhovne teme in cerkvene zadeve, na njegov odnos in odnos katoliške cerkve dodovročih političnih tem v Srbiji. Druga značilnost, ki izhaja iz prve, je njegova odlična informiranost in ‘elokventnost’, ko gre za politične teme, ki pa se posredno nanašajo tudi na vero. Tretja značilnost je nadškofov izostreni čut za sogovornike in bralce. V tiskanih medijih je nastopal zelo spretno in previdno. Dajal je takšne odgovore, da novinarjem ni dajal možnosti, da bi se na ideološki ravni prepirali z njim. Znal je biti neposreden, oster in duhovit, tako da so mnoge njegove izjave do danes ostale v spominu.

Študentski list Novosadski indexje leta 1989 (str. 8-9) začel intervju z nadškofom Perkom z vprašanjem, zakaj je papež ob njegovem imenovanju povzdignil beograjsko nadškofijo na raven metropolije. ”To ni bilo presenečenje”, je pojasnil nadškof, ”samo ozemlje Srbije je še čakalo, da se škofije povežejo v metropolijo.” Novinarje je tudi zanimalo vprašanje nadškofovega zavzemanja za edinost kristjanov. Povedal je, da je to bila njegova prvenstvena dejavnost, ki jo je opravljal kot profesor na Teološki fakulteti, kjer je predaval ekumensko teologijo. Novinar Indexa je nadalje želel nadškofov komentar o slovenskih alternativnih gibanjih in o zahtevah za ukinitev služenja vojaškega roka. Na zadnje vprašanje roku je odgovoril s posebnim poudarkom, saj je on sam – kot je pojasnil – ”ta dolg domovini odplačal” in po končani vojski odsedel še tri leta v vojaškem zaporu. Nadškof se je strinjal, da ”alternativna gibanja pričujejo o tem, da zahteve mladih dobivajo novo kakovost” – in dodal: ”Medtem ko so bila v 70-ih in 80-ih letih podobna gibanja uperjena proti nečemu, pa se danes zavzemajo’za’ nekaj. Nekoč so mladim očitali, da se ne znajo bojevati. Danes, se zdi, da se znajo.”

O sebi je nadškof povedal, da je vojaški rok odslužil v Beogradu in bil dober mitraljezec. Zaradi nedolžne šale, ki jo je povedal, so ga po odsluženi vojaščini ob odhodu iz kasarne aretirali. Dobil je pet let zapora, odslužil je tri. ”Kljub vsemu je bil zapor dobra šola za duhovnika,” je dodal. ”Sledilo je novinarjevo vprašanje o religiji, ki da je »iracionalna oblika duha, ker ljudje verujejo v nadnaravno bitje, medtem ko filozofija in sociologija dajeta človeku duhovno spodbudo za življenjske rešitve. Kje je stik med teorijo religije in njeno prakso?” Nadškof je odgovoril: ”Ne drži, da je religija iracionalna oblika duha. Osnove religije so racionalne, prav tako so racionalne poti, ki vodijo človeka k spoznanjuglede obstojapresežnega bitja. Osebno verujem v Božje bivanje, verujem v osebnega Boga, v krščanstvu še posebej v Jezusa Kristusa.” Glede marksističnega pojmovanja vere kot ”opija za ljudstvo” nadškof pripomni, da gre za negativen odnos do religije. ”Rekel bi, lahko je opij, strinjal bi se s tem. Pri nekaterih ljudeh ima lahko tudi to vlogo, toda vprašal bi se, koliko so takšni ljudje v resnici religiozni.”

V ciklusu pogovorov z duhovniki je tednik Nada leta 1989. objavil pogovor z nadškofom Perkom o mestu Katoliške Cerkve v družbi. Intervju je imel v javnosti precejšen odmev. Novinarska vprašanja so se nanašala na verske in cerkvene teme, najprej na nov pojav v družbi, namreč na presenetljiv rast zanimanja mladih za religijo. ”Kar zadeva razlago tega pojava v družbi, se strinjajo svetovni ideologi in duhovniki, namreč, da so ljudje razočarani nad neuresničenimi družbenimi ideali in soočeni z družbeno-gospodarsko in moralno krizo in zato iščejo neko oporo,” razlaga nadškof in zaključuje: ”Ljudje iščejo nekaj, v kar bi mogli verovati, in to najdejo ali vsaj poskušajo najti v religiji.” Novinarko je zatem zanimalo, kaj nadškof meni o novostih, kot so na primer rok koncerti po katoliških cerkvah, ki so način, da pritegnejo mlade. Nadškof se je strinjal, da ”Katoliška Cerkev v teh zadevah ni bila nepopustljiva, vedno pa je čutila dolžnost, da pridobiva ljudi. Učinek pa je isti, kot ga zaznavajo tudi v Pravoslavni Cerkvi: ljudje prihajajo, ker čutijo za to duhovno potrebo.” Sledilo je vprašanje: ”Ali ni to morda približevanje državni oblasti?” ”Nikakor” je odgovoril nadškof, ”Cerkev želi le, da bi bila javno navzoča v družbi.”

Zanimanje srbske javnosti je vzbujal tudi verouk v katoliških cerkvah. ”Da, Katoliška Cerkev je od osvoboditve in vse do danes ohranila verouk,” je rekel nadškof in dodal, da se je pogosto s pravoslavnimi škofi v Beogradu in Srbiji večkrat pogovarjal o tem. Oni menijo, ”da ne smemo zahtevati verskega pouka, ker bi to pomenilo vpletanje Cerkve v izobraževanje.”

Poleg odnosa Cerkve do mladih je novinarko zanimal tudi odnos Cerkve do ’emancipirane’ ženske.Nadškof je pripomnil, da je ženski omogočeno izobraževanje, toda ne more postati duhovnica. Splav ne bo nikoli dovoljen, ker – kot pravi nadškof – ”to ni stvar ženske,« ampak človeka”, ki naj bi bil rojen.« Tudi loćitev ni devoljena, kot tudi ne kontracepcija. Cerkev zato propagira načrtovanje družine na naravni način. ”To je tako in to se ne more spremeniti.”

Devetdeseta leta so bila za nadškofa težka, saj je bil še bolj na udaru medijev. Leta 1990 je časopis In (10.5. 1990, str. 3-5) objavil provokativen intervju. Beseda je tekla o obstoju Jugoslavije in odnosih med Hrvaško in Srbijo. Novinar obžaluje, da se v debatah o prihodnosti Evropeusmerja pogled samo na politično – verski prostor latinske kulture in katoliške Cerkve, v katerega od jugoslovanskih narodov vstopata samo Slovenija in Hrvaška. Nadškof pripominja, da v mednacionalnem življenju v Jugoslaviji med Srbi in Hrvati obstaja največji problem v Bosni: ”Najprej moramo manj govoriti o sovraštvu, več pa o ljubezni in medsebojnem razumevanju. Katoliška Cerkev se ne zavzema za takoimenovano Zahodno katoliško Evropo. V nekem svojem dokumentu papež pravi, da sta vzhodna in zahodna Evropa kot dve krili pljuč in če Evropa hoče dihati, mora dihati z obema krilima pljuč.” Novinar nato prosi za komentar božične poslanice patriarha Germana, ki je zvenela žaljivo, ker se v njej izenačujeta Katoliška Cerkev in islam, z vidika nevarnosti za srbski narod v njegovi zgodovini.« Nadškof na to pravi: ”Če danes obhajamo 300 let od preselitve Srbov, ne smemo pozabiti dejstva, da se je srbski narod pred Turki selil v katoliške dežele in da so Srbi v teh deželah dobili varstvo. Da, v duhu tedanjega pojmovanja edinosti Cerkve so bili tudi poizkusi unijatstva, toda niso bili tako agresivni, da bi Srbska Cerkev izgubila svojo samostojnost.”

Nemirna leta nadškofovega delovanja v Srbiji so prinesla nemir in napetost tudi v stike z mediji. Takšen je bil pogovor v tedniku Intervju leta 1992 (16. 10. 1992, str. 17 – 19), ki so si ga zapomnili po ‘intenziteti’ in končnici. Izzivalna vprašanja so se začela najprej ob nadškofovi izjavi v Radiu Vatikan, da ne bo dialoga s Srbsko pravoslavno Cerkvijo, ker je ta – navajam – ”sprejela vojaško opcijo za rešitev domnevne srbske ogroženosti na Hrvaškem in v Bosni.” ”Vedno sem za dialog tudi s tistimi, ki imajo vojno opcijo. Kolikor se spominjam, sem rekel, da je bila na začetku v Srbski pravoslavni cerkvi navzoča vojna opcija, da se Srbi lahko branijo z orožjem na Hrvaškem…” Dialog je tekel dalje ob vprašanjih, kot je ”stvaritev ‘velike in čiste Srbije’«, o menjavi republiških meja, pri kateri je ključno etnično načelo. Navajam nadškofovo izjavo: ”Vsem se mora priznati etnični princip, toda načelno. Na Jugoslovanskih tleh se mora reševati s kompromisom.” Novinar je dodal, da nihče ne zanika pravice Hrvaške in Slovenije do svoje države tam, kjer so večina. »To je vprašanje kompromisa,« je odgovoril nadškof in vprašal novinarja: ”Zakaj hočejo Srbi na Kosovu svojo državo? To so enaka merila.” ”Niso enaka” je reagiral novinar: ”Albanci imajo svojo državo, ne morejo imeti dveh držav. Jugoslavijo so ustvarili Srbi, Hrvati in Slovenci, ne pa oni. Oni so manjšina.« – V tem trenutku je nadškof Perko vstal in rekel: »Prekinjam ta pogovor. Na takšna vprašanja ne bom odgovarjal.”

Časi so v Srbiji postajali vsak dan težji in mračnejši, brezizhodnost in nemoč sta dajali ton vsakdanjiku. Nadškof je bil opazovalec in priča dogajanj, toda neomajen v svojem stališču glede miru. Novosadski indexje leta 1992 (brez datuma, str. 6) objavil pogovor z njim in postavil najprej vprašanje: ”Ali ste ob vseh teh dogodkih optimist ali pesimist?” ”Želim biti realist« je rekel nadškof. Spori imajo svojo logiko, ki se vedno odvija v obliki spirale. Vedno bolj se razvnemajo. Da bi prišlo do zasuka, je potreben šok ali velika sprememba splošnega narodnega nezadovoljstva.” Mar se v Srbiji lahko stanje še poslabša? Gospodarstvo je uničeno, imamo množičnobrezposelnost, komaj se preživimo, prevladuje brezvoljnost … kriminal raste,” je vprašal novinar. ”Prav zato” je nadaljeval nadškof, ”Zgodil se bo šok. Gospodarski položaj je katastrofalen.”

Novinar je zatem postavljal še vprašanja o Hrvaški med drugo svetovno vojno, o kardinalu Stepincu in o taborišču v Jasenovcu. ”Tam niso bili samo Srbi” je poudaril nadškof, »vem za šest slovenskih duhovnikov, ki so jih pregnali Nemci, pobegnili so v Slavonijo, nasprotovali so ustašem in končali v Jasenovcu. Končno se moramo dokopati do nepristranskega presojanja.”

Dotaknila sta se še vprašanje Bosne. Ali lahko govorimo o verski vojni?. Nadškof je odgovoril: »Nastaja vtis, da je to verska vojna, vse strani, ki so vpletene v spopad, so opredeljene po religiji. V resnicipa to ni verska vojna. Razlogi so nacionalni.« »In kdaj bo minila ta norost?« vpraša novinar. ”Poglejte v zgodovino” odgovori nadškof: ”Izmenjavala so se obdobja norosti in duhovnosti. Ko se bodo uredile politične težave, se bodo rešili tudi ostali problemi. Mislim tudi na odnose med pravoslavnimi in katoličani.”

V letu 1993 so v tisku odmevali provokativni komentarji poslanca Milana Paroškega o tem, da nadškof Perko v svoji nadškofijimnožično prekrščuje (”pokrštava”) Srbe. Nadškof ob teh nesmiselnih očitkih ni mogel molčati in je nanje odgovoril v štirinajstdnevniku Nezavisnivojvodjanskigradjanski list (12. 2. 1994, str. 12 – 13). Uredništvo je pripravilo izčrpen pogovor z njim na temo ekumenizma, ker živimo v časih – tako so zapisali – ki so polni razburkanih ter pomešanih občutkov in stališč. Novinar je omenil nekatere zahteve v Srbski pravoslavni cerkvi, da se »mora ekumensko gibanje osvoboditi ‘sentimentalizma’ in iz kongresnih dialogov preiti na ekumenizem ljubezni, prakse in dejanj. Nadškof je odgovoril: ”Nova usmeritev v Katoliški Cerkvije sprejeta, toda nekateri na pravoslavni strani jo še vedno obtožujejo, da dela za ‘uniatizem in prozelitizem’. Naša nadškofija, ki obsega predkumanovsko Srbijo, je imela ob mojem prihodu pred sedmimi leti 34.000 katoličanov. Danes jih ima samo še sedem do osem tisoč. Naše število se zmanjšuje, čeprav me je nekdanji poslanec Milan Paroški lansko leto obtožil, da sem spreobrnil v katolištvo 7.000 Srbov. ”in jih poslal v Split na vikende. Ko se potem prišli novinarji, sem jim rekel, da nimam časa, da govorim o tem, ker se skupaj z Milanom Paroškim pripravljam, da privedemo v Katolipko Cerkev sedem milijonov Srbov in da jih pošljemo v Vatikan.”

Proti koncu zadnjega desetletja 20. stoletja so se duhovi končno le pomirili. Nadškofovo velikonočno poslanico leta 1997 je objavil celo časopisPolitika(30. 3. 1997, str. 15).V njej je poudaril, da je ”to leto razglašeno za leto Jezusa Kristusa v pripravah na obhajanje dvatisočletnice krščanstv” in nadaljeval: ”Vstali Kristus je središče vsega človeškega rodu. Okoli njega se vsi zbiramo kot bratje in sestre. Spominja nas na duha odpuščanja, duha medsebojnega spoštovanja in resnične ljubezni, ki morajo zavladati po svetu, posebno pa med našimi narodi”

Nastopilo je mirnejše obdobje. Ekumenizem je v jubilejnem letu 2000 napravil velik korak naprej. Mednarodni odnosi so se počasi urejali. Časopis B92 info je tisto leto objavil Perkovo izjavo, v kateri je pozdravil vzpostavitev diplomatskih odnosov med SR Jugoslavijo in Slovenijo. Čestitki je dodal: ”To je koristno tako za Srbe v Sloveniji, kot za Slovence v Jugoslaviji. Obisk ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta pa bo pomagal, da se odnosi med Katoliško Cerkvijo v Sloveniji in Srbsko pravoslavno Cerkvijo razvijajo v pravo smer.”

Novico o njegovi smrti 20. februarja 2008 so objavili vsi srbski mediji. Njegova velika modrost, potrpežljivost in vera so ga vodile skozi nemirne in težke čase, ki so jih oblikovali tako tiskani kot vse bolj tudi elektronski mediji. Skozi vrtince političnih tokov in mnenj je skušal nadškof Perko pokazati ljudem pot, ki vodi do sprave in miru. Beograjčani niso pozabili nanj in v medijih se še vedno pojavljata oznaki, ki so mu jih nadeli: ”Slovenec v Beogradu… Prvi katoličan srbske prestolnice.”